SLO ENG

Inštitut za zgodovino medicine
Zaloška 7a
1000 Ljubljana

telefon: +386 1 522 45 49, 041 327 935
Faks: /
e-pošta:

Natisni Nastavitve

Zobozdravstvena zbirka

zobostol

ZBIRKI NA POT (Andreja Rihter)

Za tehniško zbirko velja, da posamezen predmet največkrat postane muzealija zaradi svoje vloge v scenariju muzeja, prikaza neke celote tehniškega razvoja; zaradi te vloge tudi dobi kakovost dediščine. Kljub vsemu pa ostaja vprašanje, ali te vrste dediščino v našem muzejstvu ne zapostavljamo. Ali ni interes javnosti vzrok in posledica za dejstvo, da naše muzejstvo nima ne delavcev ne sodelavcev za to razvejano čeprav posebno področje muzejstva?

Tehniška dediščina zaradi vse hitrejšega tehnološkega razvoja nastaja, vendar kot dediščina ostaja pretežno nepoznana in neobravnavana. Velika večina premične dediščine je na terenu. Posamezni živi ali neživi delci narave pač postanejo dediščina šele, ko so odkriti, zbrani, odbrani, razporejeni, torej vzeti iz narave in strokovno obdelani. Dediščina pa ni nič manj pomembna, če ni muzealija, ampak je na terenu pri imetniku. Je pa pomembno, da dediščino evidentiramo, dokumentiramo, preučujemo in varujemo.

Ob pobudi prim. dr. France Štolfe smo se v muzeju leta 1991 zavzeli, da zavarujemo tehniško dediščino - del naše medicine: zobozdravstvena instrumente in aparate. Pobesnela Savinja je iz Celja odnesla že marsikateri materialni del naše zgodovine, zato po svojih močeh in zmožnostih ohranjamo dragocenosti preteklosti. Bogata zbirka (vsebuje kar 2800 predmetov), ki jo je zbral in za predstavitev uredil prim. dr. Franc Štolfa, pomeni nevsakdanji dogodek, ki ga je potrebno negovati in k posnemanju pritegniti ostale "prizadete" skupine in posameznike, da bo zbirka resnično lahko v doglednem času prerasla v muzej. V Muzeju novejše zgodovine Celje smo naredili prve korake. Čeprav zbirka ne nastaja v Ljubljani, temveč v Celju, dosedanji akterji pričakujemo sodelovanje tako Medicinske fakultete kot Društva zobozdravstvenih delavcev Slovenije. S skupnimi močmi tako obdelujemo in predstavljamo ZOBOZDRAVSTVENO ZBIRKO skozi posamezne vsebine stroke.

Ob odprtju zbirke se zahvaljujem za strokovno pomoč kolegu Marjanu Vidmarju, direktorju Tehniškega muzeja Slovenije, brez katerega zbirka ne bi zagledala luči sveta.


RAZVOJ ZOBOZDRAVSTVA V SVETU (Marija Počivavšek)

Na vprašanje, kako daleč v preteklost segajo začetki zobozdravstva, ni točnega odgovora. Vsekakor se da na podlagi proučevanja ostankov lo­banjskih kosti in zob prazgodovinskega človeka sklepati, da je že pra­človek oboleval za zobno gnilobo.

Iz različnih virov izvemo, da so v starem Egiptu obstajali zdravniki, ki so zdravili različne bolezni zob in ust. Iz tega obdobja izhaja tudi najsta­rejše znano protetično delo - v egipčanski grobnici v Gizah so našli ma­java spodnja kočnika, povezana z zlato žico.

V 3. tisočletju pred n. št. je bila na Kitajskem objavljena prva medicin­ska knjiga. Knjiga govori o boleznih zob; le-te deli na vnetne bolezni mehkih tkiv in zobno gnilobo.

Tudi v babilonsko-asirskem obdobju so bile prisotne oblike zobnega zdravstva, ki je delovalo v okviru splošne medicine. To je razvidno tudi iz Hamurabijevega zakonika, ki je vseboval tudi določbe, ki so uvajale red v zdravstvu ter določale dolžnosti in odgovornosti zdravnika. Pose­bej se omenja tudi zobna medicina. Iz tega časa izvira tudi prvi pisani tekst o nastanku kariesa, ki pravi, da ga povzroča »zobni črv«. Ta misel­nost je veljala dolga stoletja, pri nekaterih narodih celo vse do današ­njih dni.

Vzporedno seje razvijala tudi zobna protetika. Zobno protetiko so med 8. in 4. stol. pred n. št. izpopolnili Etruščani. Izdelovali so nove ter veza­li majave zobe. Njihovi izdelki so služili v kozmetične namene. Etru­ščanska zobna tehnika, ki se je razvijala ločeno od zobozdravstva, se je obdržala do začetka 18. stoletja.

Začetki znanstvenega razvoja medicine segajo v staro Grčijo. Hipokrat je postavil znanstvene temelje kirurgiji obraza ter priporočal izdiranje karioznih in paradentotičnih zob. Njegova spoznanja sta pozneje v Ri­mu sprejela in razvijala Celsus in Galenus. Zobozdravstvo, ki je bilo še vedno sestavni del splošne medicine, je napredovalo. To se je kazalo v večjem znanju anatomije zob in čeljusti. Celsus je bolni zob zdravil s to­plimi obkladki in prevretki raznih zelišč. Prvi je omenil zobni živec, za omrtvitev zobne pulpe pa je uporabljal arzen.

Za stari vek je torej značilno, da je bilo zobozdravstvo v rokah splošnih zdravnikov; njihov temeljni poseg je bil izdiraje bolnega zoba.

Izsledke grške medicine so v 8. stoletju prevzeli arabski zdravniki, ki so v svojih delih prenesli Hipokratove in Galenusove dosežke in ideje na zahod. Tudi arabska medicina je zobozdravstvo obdržala v rokah splo­šnih zdravnikov. Osnovo praktične medicine do renesanse predstavlja­jo dosežki prve evropske medicinske šole v Salernu v Italiji, ki je začela delovati v 9. stoletju, višek je dosegla v 12. stoletju, v njej pa so se ohranili dosežki grške, rimske in arabske medicine.

Srednji vek, ki je bil pod vplivom sholastične medicine in religije, je za zobozdravstvo pomenil zastoj vse do 16. stoletja. V srednjem veku sta bila zobozdravstvo in kirurgija kot enoten poklic ločena od splošne me­dicine, ki je vso pozornost namenjala internistični medicini. Posledica tega razcepa v medicini je bil nastanek stanu kirurgov, brivcev in pa­darjev, ki so poleg kirurškega dela opravljali tudi puščanje krvi, name­ščanje pijavk ter izdiranje zob.

Razcvet znanosti in umetnosti v obdobju renesanse je zajel tudi medici­no. Z novimi spoznanji v anatomiji (Leonardo da Vinci, Vesalius, Bartholomeo Eustachio in drugi) so konec 16. stoletja premagali srednjeveški dogmatizem, nakar so se pokazale vse možnosti za neovi­ran in hitrejši razvoj medicinske znanosti. V začetku novega veka so se z izdiranjem zob ukvarjali poleg kirurgov, ranocelnikov, brivcev in mnogih laikov tudi posamezniki iz nastajajočega stanu kirurgov ­dentistov.

Prehod v 17. stoletje je zlasti s Harveyevim odkritjem krvnega obtoka pomenil za celotno medicino novo obdobje. Takrat se prvič omenja izraz zobni zdravnik v pomenu samostojnega medicinskega delavca. Kljub delnemu napredku pa je bilo zobozdravstvo še vedno omejeno le na umetnost izdiranja zob, zlasti na sejmih, ter na reklamiranje različnih zdravil proti zobobolu.

V začetku 18. stoletjaje Francoz Pierre Fauchard objavil priročnik »Le chirurgien Dentiste au Traite des Dents« kot prvo delo, ki zajema celot­no tedanje spoznanje iz dentalne kirurgije ter konzervativne in zobne protetike. S tem je uspel dokončati 400-letni boj med zdravniki in kirur­gi - brivci. Šola za zobozdravnike, ki jo je ustanovil, je temeljila na me­dicinski znanosti. Faucharda so imenovali očeta moderne odontologije, saj je na podlagi njegovih spoznanj gradila odontologija 19. stoletja.

19. stoletje pomeni za zobozdravstvo prehod iz odontologije v višjo stopnjo, v stomatologijo, ki se poleg zdravljenja zob ukvarja tudi z zdravljenjem mehkih tkiv ustne votline in čeljustnih kosti. To je čas mnogih uspehov in iznajdb tudi v zobozdravstvu. Že v srednjem veku so se začeli kazati zametki posameznih disciplin znotraj medicine.

Me­dicinsko znanje se je stoletja kopičilo, sčasoma je splošna medicina po­stala preobširna. Tako je v 19. in 20. stoletju prišlo do cepitve medicine v posamezne specialne stroke. V začetku 19. stoletja se tako zo­bozdravstvo loči od splošnega zdravstva in postane avtonomna veja me­dicine. Odpirajo se prve odontološke šole v Nemčiji, Ameriki, Franciji, Angliji, Rusiji. V tem času se stomatologija razvije v posebno znanost, ki se deli na več vej: protetika, dentalna kirurgija, zobne in ustne bo­lezni, ekstrakcija zob in ortodontija. To je čas odkritij novih zdravil za zdravljenje bolezni zob ter različnih tehničnih pripomočkov. Uvajati se začne tudi sterilizacija instrumentov. Na hiter razvoj stomatologije so vplivala nova odkritja v biologiji, medicini in tehniki. Velikega pomena za zobozdravstvo je bilo uvajanje aseptike in antiseptike ter lokalne anestezije, ki nadomesti dotedanjo narkozo s kloroformom. Z uvedbo lokalne anestezije se začenja lažje delo zobozdravnikov, hkrati pa se zmanjšuje smrtnost ter strah zobnih bolnikov pred bolečino in splošno anestezijo. Sprejeta je tudi nova kemično-parazitna teorija o nastanku zobnega kariesa. Velik napredek za zobozdravstvo je pomenilo tudi Röntgenovo odkritje X žarkov leta 1895.

Povzeto po knjigi: Vulikič, Velimir. Zobozdravstvo na Slovenskem do leta 1940. Domžale, 1991.


RAZVOJ ZOBOZDRAVSTVA V SLOVENIJI (Marija Počivavšek)

Prve šolane zdravnike zasledimo na Kranjskem v začetku 16. stoletja. Njihove stopnje so bile medicus, ranocelnik in kirurg. Takrat so izdirali zobe tudi brivci in padarji, ki so spadali med navadne obrtnike, v njihovih rokah je bilo splošno ljudsko zdravstvo. V glavnem so izdirali le zobe, ki so se dali z lahkoto izdreti, saj so se bali večjih poškodb tkiva in krvavitev, kar je lahko povzročilo vnetje, sepso in celo smrt. Boleče zobe so brivci in padarji zdravili z rastlinskimi sokovi.

Proti koncu 18. stoletja v habsburški monarhiji še vedno ni bilo veliko izobraženih zdravnikov. Tisti, ki so bili, so živeli v glavnem v mestih, bili pa so tudi precej dragi, zato so se ljudje raje obračali na padarje. Na podlagi dvornega dekreta iz leta 1788 so morali zdravniki prepustiti padarjem in neizprašanim kirurgom nekatera preprostejša dela, npr puščanje krvi, nameščanje pijavk in izdiranje zob, niso pa smeli zdraviti notranjih bolezni. S porastom števila šolanih zdravnikov in ranocelnikov pa je oblast vedno bolj krčila obseg dela ljudskih zdravnikov in jih tudi nadzorovala.

V 19. stoletju so v našem prostoru delovali zlasti gostujoči zobozdravniki, ki so ob prihodu oglašali v časopisju mesto in kraj ordiniranja ter po nizkih cenah nudili zobnim bolnikom različna sredstva proti zobobolu. Ko so v nekaj dneh izčrpali možnost večjega zaslužka, so nadaljevali pot v večje kraje.

Šolanje vedno večjega števila zdravnikov na mediko-kirurških licejih in pozneje na medicinskih fakultetah v Gradcu, Pragi in na Dunaju, ki so nato izpopolnili svoje znanje v zobozdravstvu, je vodilo do njihovega naseljevanja tudi v naših krajih. V Ljubljani se je zobni zdravnik stalno naselil leta 1853, kmalu pa so se naselili tudi v Mariboru, Celju in drugod, z njimi pa tudi zobni tehniki.

Fakultetni študij zobozdravstva se je v Habsburški monarhiji začel leta 1860, vendar so zaradi nasprotovanja dunajskih kirurgov, ki so zobozdravstvo šteli za svoje področje, odprli Inštitut za zobozdravstvo ter prvo zobozdravstveno ambulanto šele leta 1890. Tedanja oblast je namreč obrtniško organiziranim zobnim tehnikom dajala prednost pred zobozdravniki - doktorji medicine, kar je zaviralo razvoj akademske ravni zobozdravstva. Do popolnega akademskega priznanja zobozdravstva, torej do obveznega zobozdravstvenega pouka v okviru medicine je v monarhiji prišlo šele leta 1903.

Obdobje po letu 1900 štejemo za začetke rednega zobozdravstva na vsem slovenskem ozemlju, število tujih - gostujočih zobozdravnikov je upadlo. Šele leta 1920 je bil sprejet zakon o zobotehnikih, tako daje bila zobna tehnika iz statusa obrtništva povzdignjena na raven in v sklop zobnega zdravstva.

Zobozdravniki so se začeli zanimati ne le za zobozdravniško delo v svojih zobnih ordinacijah, ampak tudi za problem velikega števila karioznih zob, kar je bila predvsem posledica slabih higienskih razmer in navad ter nepoučenosti med prebivalstvom. V tej smeri so tudi delovali med prebivalstvom, zlasti med šolsko mladino.
Ves ta čas se je zobozdravstvo pri nas razvijalo v okviru avstrijske, nemške in češke stomatološke šole; njihov zgled je bil nadvse pomemben, saj je na slovensko zobozdravstvo močno vplival tako v strokovnem pogledu kot tudi glede opremljanja ordinacij z zobozdravstvenimi pripomočki.


INSTRUMENTI SKOZI ČAS
STARI ZOBOZDRAVSTVENI INSTRUMENTI, PRIPOMOČKI IN OPREMA (Franc Štolfa)

Zobozdravstveni delavci se pri učenju sicer seznanjamo z orodjem, ki ga uporabljamo v praksi, toda le redke zanima poreklo in razvoj instrumentov.

Zgodovina zobozdravstvenih instrumentov je najmlajša veda v okviru stomatoloških dejavnosti. Z njo se bolj ukvarjajo ljubitelji starin, svojevrstni zbiratelji orodja, kulturno-zdravstvene priče preteklosti. Delo na tem področju stroke nudi nešteto dokazov humanosti v boju s težavami ter nerazumljenimi pojavi v naravi.


Izdelava, oblika, materiali, iz katerih so orodja narejena, odražajo družbo nekega časa ter stopnjo razvoja medicine nasploh. Hvaležnost sodi tako onim, ki so z iznajdljivostjo lajšali bolečine, kot bolnikom, ki so ob posegu prestajali nečloveške muke.

Zgodovina zobozdravstva, kamor uvrščamo tudi zgodovino starega zobozdravstvenega orodja, ni le teorija, temveč že davno tudi praksa zbiranja, ohranjanja, dokumentiranja, restavriranja in razstavljanja predmetov, važnih za razumevanje stroke. Še posebno v pedagoškem smislu.

Analiza, gledano z zgodovinske distance, nam nudi kaj malo podatkov o izboljšavah orodja, ki so ga uporabljali pri posegih v ustih. Raziskave so zato počasne, utrudljive in nikoli dokončne. Vseeno pa se trud izplača. O tem pričajo zbirke v Londonu, Yorku, Barceloni, v manjšem obsegu tudi v Celju.

skalpeli brizgežličke

Instrumenti, zdravila in drugi pripomočki so stoletja veljali za skrivnost, ki se je prenašala iz roda v rod. L. S. Paremley je leta 1820 izjavil, da mora dobrega »zobarja« odlikovati znanje anatomije, kirurgije in mehanike. Za učenje stroke si je zaračunal 100 do 200 gvinej. Zopet drugi je za enodnevni pouk o plombiranju zob z zlatom računal 50 gvinej, pri tem pa je moral učenec obljubiti, da bo naučeno obdržal zase, da se 5 - 7 let ne bo poročil, pa tudi v gostilne in gledališča da ne bo zahajal, kar vse je upočasnilo širjenje in razvoj stroke same.

Edino, res učinkovito pomoč zobobolnemu je stoletja predstavljalo le izdrtje zoba - če odštejemo grenke napoje, molitve, zagovore in druge coprnije, ki smo se jih Slovenci posluževali, ker so bile poceni in vsakomur dostopne. Bolečine v predelu ušesa so prisojali bolnemu zobu, zato so zdravila, ki naj ublažijo zobobol, vnašali kar skozi uho.

Še v 19. stoletju so zobe izdirali na sejmih. »Zobni umetnik« je na mizi razpostavil zdravilna sredstva, praške, vodice, paste in orodje. Mazač je opravil svoje poslanstvo ob divji glasbi, ki je utišala krike uboge žrtve. Zobe so izdirali brivci, kovači, padarji, ranocelniki in kasneje kirurgi. Do odkritja aspiratorja so, posebno pri prerezanih gnojnih bulah, nudili svoje usluge ženske in moški, ki so izsesali vsebino bule in tako odstranili gnoj.

Prvi so izdelovali instrumente nožarji, orožarji in orodjarji. Specialisti - mojstri stroke so se pojavili šele v 18. stoletju. Cenjeni so bili izdelki iz Španije, Italije, Francije ter Anglije. Prvo knjigo, posvečeno instrumentom, so izdali v Londonu 1685. leta. Cerkev ni prizanašala novim medicinskim odkritjem, kajti bolečina je kazen božja in se v to ne gre vtikati. Z iznajdbo prve vrtalke na nožni pogon sredi 19. stoletja in z odkritjem anestezije se dokončno humanizira odnos zobozdravnika in bolnika. Zobozdravstvo si je kot samostojna zdravstvena dejavnost končno izborilo mesto ob boku medicine.

Razne metode zdravljenja so se razvile postopoma, temeljile so na samopomoči, in kasneje izkušnjah, kaj pomaga in kaj škoduje. Pri Babiloncih je bilo v navadi, da so bolnika javno izpostavili, da bi ga lahko sleherni videl in podal svoje mnenje.
Prve medicinske instrumente je predstavljalo obdelano kamenje, ribje in živalske kosti, kasneje orodje, izdelano v bakru, bronu, železu, srebru in zlatu, kombinirano z lesom in slonovino.

Na nekem egipčanskem reliefu je mogoče razpoznati omaro z instrumenti, noži, škarjami, pilami, kljukami in kleščami. Zdravnike - specialiste omenja že Herodot. Tudi zobozdravnike, ki so se učili obrti v posebnih šolah po templjih, tako v Tebah, Saisu, Memfisu in Onu. Egipčani so dokaj dobro poznali konzervativo in protetiko. Tudi neke vrste mostičke so izdelovali. Tudi stari Grki so poznali klešče. Špartanci so razmajane zobe vezali z zlato žico. V 5. stol. pred n. št. je z razvojem kovine napredovalo tudi zdravljenje, posebno krvavi posegi. Pri izkopavanju Pompejev, Herkulaneuma ter Stabije so odkrili različna orodja, nože, kljuke, ki so jih uporabljali tedanji zdravniki - omenim naj le dva: Celsusa in Galena. Islamska medicina je dosegla vrh z Avicenno (980 -1037), ki je zapustil med drugimi medicinskimi deli opis ustnih bolezni in instrumentov. Walter Ryff (1500 -1562) razdeli zobne instrumente na pelikane, dvigala, vijake, ključe in klešče.

Prepričan sem, da je instrumentarij, ki ga uporabljamo, zelo bogat in različen. Že kot tak predstavlja izjemnost, da o koristi, ki jo stroka ima v pedagoškem smislu ne govorim. Terminologija je včasih vprašljiva, kajti instrumenti, odkriti v različnih državah, nosijo različna imena, večinoma po avtorjih, ki so si jih zamislili. Po namenu so si enaki.

Novi načini dela zahtevajo konstrukcijo in izdelavo novih instrumentov. Izdelani so iz kvalitetnih kovin, so enostavni in lahki. Posamezni instrumenti so obdržali prvotno obliko, le prilagodili so se zahtevam stroke in novim delovnim metodam in tehnikam. Z odkritjem asepse so z instrumentov izginili les, slonovina, ornamenti in materiali, neprimerni za higiensko neoporečnost, ki je z Listerjevim odkritjem prodrla v vse pore zdravstva. Asepsi je podrejeno naše delo in tudi instrumenti so izdelani tako, da je čiščenje čimbolj enostavno.

INSTRUMENT (lat. instrumentum) predstavlja orodje, pripomoček, ki olajša delo. Instrumentarij je različen po svojem namenu. Zahteva posebno izobrazbo in obsežno znanje, tudi metalurgije (uporabljajo se specialna jekla, ki vsebujejo poleg silicija, mangana, žvepla tudi visok odstotek ogljika, ki jeklu zagotavlja kakovost). Instrumenti se po potrebi v končni fazi obdelajo tudi ročno. Slabše vrste jekel so prevlečene z nikljem, kromom ali srebrom.

Instrumenti se delijo na orodje za ročno uporabo in na instrumente - aparate. Sleherni pa je lahko enostaven, izdelan iz enega kosa, ali sestavljen iz več delov

PELIKAN je dobil ime po podobnosti vrha instrumenta in kljuna ptice. Omenja ga že Guy de Chauliac, kasneje je Arcoli leta 1542 to orodje ilustriral. Pred izumom pelikana so pri izdiranju uporabljali klešče, ki so služile sodarjem za nabijanje zadnjega obroča pri sodu. Gabriele Ferrara je 1627. leta v Milanu objavil knjigo s prikazom zobozdravstvenih instrumentov, ki so jih v 17. stoletju uporabljali v Italiji. Različica pelikana ima dva kraka za izdiranje zob z obeh čeljusti. Heister je 1719. leta pelikana izpopolnil tako, da se je krak lahko uravnaval navzgor ali navzdol. Kraki so bili ravni ali ukrivljeni, bolj bogati primerki pa kombinirani s slonovino. V začetku 16. stol. so bili pelikani v splošni rabi v Evropi. Okoli 1810. leta dobijo obliko fascepsa. Benjamin Bell 1786. leta daje prednost »ključem«, posebno, če se mora zob luksirati navznoter.

DVIGALA so se in se še uporabljajo za dviganje sekalcev, podočnikov, zobnih korenik. Dobila so imena, kot »kozja noga«, »krapov jezik«, pač zaradi podobnosti z živaljo.

KLJUČI, ki so služili za izdiranje zob, se prvič omenjajo 1742. leta. Imenovali so jih »angleški ključi«. Primerki, eni ravni z izdolbenimi notranjimi površinami kljuna. Kasnejše različice (British Magazine, 1762) dobijo dvigalo, vgrajeno v leseno držalo. Redki ključi imajo dva kraka. Po 1770. letu jih izdelujejo »po roki«, z dvojno ukrivljenostjo, s čimer se je zmanjšala možnost poškodbe sosednjih zob. Obstajajo še variante, večina na ravni prototipa.

VIJAKE ZA EKSTRAKCIJO ZAOSTALIH KORENIK dobimo v začetku 19. stoletja. Izrisala sta jih Serrea in Laforgue 1803. leta. Vijak se je uvil v koreniko in jo dvignil.

KLEŠČE, izdelane iz damaščanskega jekla, so prišle v uporabo z razmahom arabske medicine okoli leta 1200. Izpopolnili so jih Pare, Woodall, Martinez. Scultatus jim je dodal vijak, preko katerega se je usmerjal pritisk na zobno krono. Klešče tega tipa so uporabljali proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Šele Cyrus Fay je leta 1826 prijavil klešče z ukrivljenima kljunoma, oblikovanima po posameznem zobu. Leta 1843 Weiss razstavi 19 raznih klešč, tudi kljunastih in bajonetnih klešč, nekatere s pozlato na ročajih, ki so predstavljale prave umetnine tedanje tovrstne obrti.

INSTRUMENTI ZA ODSTRANJEVANJE ZOBNEGA KAMNA so se prodajali v ličnih škatlicah »za osebno uporabo«, začenši s 17. stoletjem. Pribor je sestavljalo 5 -12 instrumentov z držalom iz slonovine, želvovine, zlata ali srebra. Škatlica je bila opremljena z ogledalcem (obstajata osebna kompleta cesarja Napoleona in kraljice Viktorije), zobno krtačko, praškom za zobe, zobotrebci in glavnikom.

ZOBNA OGLEDALCA predstavljajo zbirateljem prvovrstno poslastico. Povečevalno stekelce je vdelano v srebrn ali zlat okvir, to pa v držalo (ki se je lahko snelo), različno oblikovano, umetniško izdelano, raznih oblik in iz različnih materialov. V modi so bile razne pilice za glajenje zobnih neravnin, kar naj bi se opravilo v več sejah - ne v enem dnevu.

zobno ogledalo

Stoletja se je posvečala izjemna pozornost UMETNIM ZOBEM, zobnim nadomestkom. Etruščani so sloveli v starem svetu kot eni najboljših zobarjev, posebno skrb so posvečali nadomeščanju izgubljenih zob s protezami in mostički. Zobe so izdelovali iz kosti, slonovine ali pa so uporabili kar človeške zobe. V 17. stoletju postanejo umetni zobje privilegij premožnih. Lord Harveyje nosil zobe, izdelane iz italijanskega ahata. Protezo so pred obrokom odstranjevali. Za nočno čuvanje so izdelali posebna stojala. Kot zobni nadomestki so se od leta 1815 polnih 30 let uporabljali zobje iz Waterlooja. Bojno polje je predstavljalo neizčrpen vir materiala. Kasneje je za to poskrbela ameriška državljanska vojna. V Anglijo so izvažali zobe kar v sodih. Pravijo, da je bilo v Angliji v 18. in 19. stoletju brez števila zločinov, storjenih zaradi oskrbe z zobmi.

KRTAČKE ZA ZOBE smo dobili v 2. polovici 17. stoletja. Najprej so bile ščetine vdelane v cevko. Sedanjo obliko so krtačke dobile 100 let pozneje. Prodajale so se s praškom za zobe v posebnih šatuljicah. Poznan je recept gospoda Ferensa iz 1660. leta. Jacob Hematje 1773. le-ta zavaroval svoja pripravka: »biserno esenco« in »biserni prašek za zobe«. Njegov sin Peter je izdelal prašek, ki je vseboval kredo, boraks in kafro. Prodajali so ga v srebrnih posodicah (znana je bila Coswellova pasta za zobe z okusom češnje - 1845. leta).

ZOBOTREBCI so bili izdelani iz zlata in srebra (preprosti, nepremožni ljudje so uporabljali lesene). Na eni strani so imeli del, ki je služil čiščenju ušesa. V 16. stoletju so jih ponujali skupaj z ogledalcem.

TEHTNICA - vaga, je bila priročna spremljevalka zdravnikov. Z njo so merili zdravilne sestavine, pa tudi nagrado v zlatu, ko je bilo zdravljenja konec.

VIRI:
1. Nina Ivana Šustič, Vladimir Šustič: Operacijska dvorana in uvod v tehniko instrumentiranja
2. Elisabeth Bennion: Antique medical instruments 3. Vera Gavrilovič: Istorija stomatologije
4. Peter Borisov: Kratek pregled zgodovine stomatologije 5. Vera Gavrilovič: Uvod v stomatologijo
6. Ivan Pintar: Zgodovina medicine
7. Velimir Vulikič: Zgodovina zobozdravstva do leta 1940
8. Franc Štolfa: Zgodovina zobozdravstva na Celjskem po letu 1945

Muzej novejše zgodovine Celje

Vrazov trg 2, 1104 Ljubljana, Slovenija -- telefon: +386 1 543 7700, faks: +386 1 543 7701 -- e-pošta:

Vse pravice pridržane.

Creatoor Group izdelava spletnih strani