O fakulteti

100 let UL Medicinske fakultete

 

Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas

Prve znanstvene korake v medicini je na naših tleh napravila medicinska sekcija Akademije delovnih (Academia operosorum), ki je nastala leta 1693, z najvidnejšim predstavnikom Markom Gerbcem (1658–1718), ki se uvršča med najpomembnejše slovenske zdravnike.

Dr. Marko Gerbec (1658–1718) se med sodobniki uvršča med najpomembnejše slovenske zdravnike v svetovnem merilu*

Leta 1753 je bila ustanovljena babiška šola, kar štejemo za začetek ljubljanske medicinske šole, kjer sta učila Fran Klopstein, ki je prirejal ponavljalne tečaje za kirurge, in Balthasar Hacquet (1739–1815), ki je prinesel na Slovensko poleg medicinskega napredka tudi pomembne naravoslovne raziskave. Na šoli je magister anatomije, kirurgije in porodništva Anton Makovic (1750–1803) leta 1780 začel poučevati v slovenskem jeziku. Leta 1782 so na liceju k pouku filozofije in teologije v Ljubljani in Celovcu dodali še mediko-kirurški študij, ki velja za predhodnika prve medicinske fakultete pri nas. Na njem so vzgajali kirurge in ranocelnike, med predavatelji pa sta bila najbolj uveljavljena Balthasar Hacquet (1739–1815), ki je predaval botaniko, kemijo, anatomijo, kirurgijo in porodništvo, in Vincenc Kern (1760–1829), predavatelj anatomije, porodništva in kirurgije, ki je leta 1805 odšel na medicinsko fakulteto na Dunaju kot učitelj kirurgije. V času Ilirskih provinc (1809–1813) je licej postal École centrale s sedmimi oddelki. Medicinski oddelek je bil na univerzitetni ravni in urejen podobno kot medicinske fakultete v Franciji. Študij naj bi trajal pet let. Učni načrt medicinske in kirurške smeri je bil prva tri leta skupen, zadnji dve leti pa sta pri medicinski smeri poudarjali patologijo in kliniko, pri kirurški smeri pa predpisovali več praktičnega pouka iz anatomije, kirurgije, porodništva in sodne medicine.

Stavba liceja (desno) na Vodnikovem trgu v Ljubljani, kjer so leta 1782 uvedli tudi mediko-kirurški študij*

S koncem Napoleonove Ilirije leta 1813 je bila ukinjena tudi prva predhodnica ljubljanske medicinske fakultete. Po restavraciji avstrijske monarhije je bila šola spet mediko-kirurški učni zavod. Ta čas je med slovenskim zdravništvom zorela zavest, da je treba slej ko prej ustanoviti medicinsko fakulteto. Študijski program se je sčasoma spreminjal, po študijski reformi leta 1833 so tudi že pripravljali pogoje za preobrazbo šole v fakulteto, kljub temu pa so oblasti v politično nemirnem letu 1848 ljubljansko šolo zaprle. Medicinski licej so oblasti odvzele samo Ljubljani, enake šole v Gradcu, Salzburgu in Innsbrucku pa so se obdržale in napredovale v medicinske fakultete. Vse do konca prve svetovne vojne slovensko zdravništvo ni ponovilo zahteve po fakulteti.

Po razpadu avstro-ogrske monarhije je bila leta 1918 v Ljubljani pri vseučiliški komisiji ustanovljena podkomisija za medicinsko fakulteto, ki so jo sestavljali dr. Lojz Kraigher (1877–1959), dr. Ivan Oražen (1869–1921) in dr. Alojz Zalokar (1887–1944). Ta je pripravila poročilo, v katerem je priporočila pričetek pouka za prvi letnik jeseni leta 1919, napovedala priprave za pouk v naslednjih letnikih ter predložila načrt za razmestitev fakultetnih ustanov in osnutek učnega načrta. S sprejetjem zakona o popolni univerzi v Ljubljani v beograjski skupščini in z njegovo objavo 23. 8. 1919 v Uradnem listu Kraljevine SHS je bila ustanovljena tudi medicinska fakulteta (MF) v Ljubljani, a na veliko razočaranje le z dvema letnikoma. Pouk v prvem letniku se je začel novembra 1919, vpisalo se je 66 slušateljev. Za dekana je bil imenovan prof. dr. Alfred Šerko (1879–1938). Do konca leta 1938 je opravilo prvi rigoroz 543 kandidatov, ki so študij nadaljevali v Zagrebu, Beogradu ali v tujini, predvsem v Pragi. Učni načrt je bil povzet po načrtu zagrebške medicinske fakultete, ustanovljene leta 1917. Do leta 1939 je bila nepopolna MF z vsemi inštituti nastanjena v novozgrajeni stavbi arhitekta Ivana Vurnika na Zaloški 4, zgrajeni leta 1921.
   ​​​

                        

Levo: Prva stavba Medicinske fakultete na Zaloški ulici 4, zgrajena leta 1921 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika (1884–1971)* 
Desno: Prvi dekan nepopolne Medicinske fakultete prof. dr. Alfred Šerko (1879–1938), ki je bil njen dekan vse do svoje smrti*

Težke kadrovske in prostorske razmere na MF so povezale učitelje in študente v nenehnih prizadevanjih za ustanovitev popolne medicinske fakultete. Beograjska vlada je leta 1940 končno dovolila dopolnitev fakultete s petim in šestim semestrom. Študijski program se je razširil za tri predmete: patologijo, kirurgijo in interno medicino. Fakulteta je pridobila tudi nekaj dodatnih prostorov. V vojnih letih je fakulteta životarila. Predavanja so se nadaljevala, prav tako vaje, vse več profesorjev, asistentov in študentov pa se je vključevalo v osvobodilno gibanje. Pouk je prenehal junija 1943. Takoj po vojni je bila z vladnim odlokom 31. julija 1945 ustanovljena popolna Medicinska fakulteta v Ljubljani z desetimi semestri. Fakulteta je prevzela zdravstvene zavode na območju ljubljanske splošne bolnišnice in v njeni soseščini ter v njih naselila klinike in inštitute. Trdno zaupanje in nepopustljiva volja tedaj zaposlenih fakultetnih sodelavcev so omogočili, da se je fakulteta v nekaj mesecih dvignila domala iz nič in že v zimskem semestru študijskega leta 1945/46 začela s predavanji in vajami v vseh letnikih. Tedaj je imela fakulteta 27 učiteljev in 566 slušateljev, od tega v prvem semestru 302 (165 študentov in 137 študentk), ki so imeli pred seboj deset semestrov študija. Na popolni Medicinski fakulteti je bila ustanovljena tudi Stomatološka klinika, učna baza za predmet stomatologija. Prva povojna leta so bila obdobje hitre rasti medicinske fakultete, ki je z vključitvijo v zdravstveni resor in prevzemom ljubljanske bolnišnice postala odgovorna tudi za vse bolnišnično zdravljenje. ​​​​       

          

Levo: Vhod v Šentpetrsko kasarno na Vrazovem trgu 1, v stavbo dekanata, vseljeno leta 1945*
Desno: Prva generacija študentov in učiteljev popolne Medicinske fakultete v Ljubljani leta 1952*

V letih 1949–1954 je sledilo posebno obdobje, ko je bila fakulteta izločena iz Univerze. Postala je samostojna Medicinska visoka šola (MVŠ) z vsemi pristojnostmi, ki jih je zanjo dotlej imela univerza. Ta poteza je verjetno precej skrajšala postopek ustanavljanja Stomatološke fakultete. Poleg prof. dr. Jožeta Ranta, ki je ob stomatologiji začel predavati tudi ortodontijo, je fakulteta zaposlila še nekaj predavateljev in asistentov. Leta 1954 se je za stomatologe končala tudi prostorska stiska, ko se je Stomatološka fakulteta preselila v novo stavbo Stomatološke klinike. V študijskem letu 1950/51 je bilo število vpisanih slušateljev največje – 817, učiteljev je bilo takrat 32. Leta 1952 so bile iz pristojnosti MVŠ izločene dotedanje klinike in dobile status zdravstvenih zavodov. Z zakonom o univerzah je leta 1954 prenehala obstajati MVŠ. Fakulteta za splošno medicino in stomatologijo z dvema oddelkoma je bila ponovno vključena v Univerzo v Ljubljani. Leta 1963 sta bila za diplomante ukinjena naziva doktor medicine in doktor stomatologije, zamenjala sta ju naziva zdravnik in zobozdravnik, ki sta bila po velikem trudu Slovenskega zdravniškega društva leta 1986 ponovno zamenjana s starima nazivoma.

Prvi učitelji stomatologije v Ljubljani v 50. letih 20. stoletja*

Čas po letu 1960 je prinesel najhitrejšo rast Medicinske fakultete. Leta 1961 je imela 17 inštitutov, 19 katedr in 3 samostojne zavode. Poglavitna skrb fakultete je bila, da utrdi svojo kadrovsko in materialno bazo ter zagotovi zdravstveni službi zadostno število zdravnikov, predvsem zdravnikov splošne medicine in zobozdravnikov, saj jih je primanjkovalo po vsej Sloveniji. Učni načrt se je spreminjal v skladu z razvojem medicine v svetu in doma, tako da se je število predmetov od leta 1945 do 1960 podvojilo. Leta 1965 so sprejeli jugoslovanske norme za študij na medicinskih fakultetah. Po njih se je fakulteta usmerila v konsolidacijo študijskih razmer, učinkovitejše izvajanje pouka in izdelala nove učne načrte. MF je morala rešiti tudi prostorsko stisko. Vaje so trajale v številnih skupinah, redno do poznih večernih ur, eksplozija svetovnega medicinskega znanja pa je napovedovala še širitev učnega programa, vzgojo novih strokovnjakov, odpiranje novih delovnih mest in dodatne prostorske zahteve. Graditev predkliničnih inštitutov je bila zato neogibna, za njo pa je poleg MF in njenih študentov čvrsto stalo Slovensko zdravniško društvo s prof. dr. Antonom Dolencem (1930–2013) na čelu. Priprava na gradnjo prve stavbe se je začela leta 1973, vseljena pa je bila leta 1987. Nova stavba MF, katere arhitekt je Vladimir Ažman), je postavljena v kompleks bolnišničnega mesta in se smiselno povezuje z osrednjo bolnišnico Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana in kliničnim poukom v njej.

V študijskem letu 1989/90 je MF uvedla šestletni študijski program medicine in stomatologije s študijem predmetov v blokih – z izjemo krajšega obdobja med leti 1952–1957, ko so prav tako uvedli šestletni program, se je pred tem izvajal petletni študijski program. V predkliničnem delu se učni program ni bistveno spremenil. Postopoma se je večalo število učnih ur, saj je imel predhodni medicinski program 4.725 ur, povprečno 945 ur v študijskem letu, leta 1994 je število ur naraslo na 5.190 ur, leta 1999 pa na 5.500 učnih ur. V letu 2009/10 se je na MF pričel teči prenovljeni študijski program medicine in dentalne medicine (enovit magistrski študij druge stopnje), ki traja za oba programa 12 semestrov (6 let) in obsega 360 kreditnih točk, v programu medicine je 45 obveznih predmetov v program dentalne medicine je obveznih predmetov 57.

Levo: Nova stavba medicinske fakultete na Korytkovi ulici 2, delo arhitekta Vladimirja Ažmana, vseljena 1987
Sredina, desno: predavalnica na Interni kliniki Kliničnih bolnic v Ljubljani 60. letih 20. stoletja in na Medicinski fakulteti v sedanjem času*

Ljubljanska medicinska fakulteta je s skoraj 100-letno tradicijo dokazala svojo trdnost, pedagoško in strokovno uspešnost ter prodornost. Za slovenski zdravstveni prostor je vzgojila nad 8.000 zdravnikov in okoli 2000 zobozdravnikov, ki v domačem jeziku zdravijo bolnike, dajejo preventivno in kurativno zdravstveno varstvo vsej populaciji, nudijo strokovno pomoč v splošnih in specialističnih ambulantah, v regionalnih in kliničnih bolnišnicah, zdraviliških in rehabilitacijskih centrih, kjer na primarni, sekundarni ali terciarni ravni zagotavljajo vse potrebne zdravstvene usluge. Medicinska fakulteta si je s podiplomskim študijem zagotovila tudi lastni raziskovalni kader, ki s številnimi doktorji znanosti izvaja znanstvenoraziskovalno delo na številnih predkliničnih in kliničnih področjih. Med njimi habilitira tudi svoje univerzitetne učitelje in asistente.

Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani je ob vseh prostorskih, materialnih in kadrovskih stiskah vedno iskala najboljšo pot za vzgojo in izobraževanje novih zdravnikov in zobozdravnikov. Zadovoljstvo bolnikov z njihovim delom pa je največje priznanje tej učni ustanovi.

 

*Slikovno gradivo je iz fototeke Inštituta za zgodovino medicine UL MF