Častni profesor UL MF, dr. med. Halvard B. Bönig: Dolgoročno darovanje s krvjo: Ali je sploh varno?
Prof. dr. Halvard B. Bönig je meseca novembra 2025 prejel naziv častnega profesorja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Predlog je podal prof. dr. Samo Zver. Podelitvi častnega naziva je sledilo predavanje z naslovom Dolgoročno darovanje s krvjo: Ali je sploh varno? Povzetek njegovega predavanja sledi v nadaljevanju.
Slovenski bolniki na letni ravni okvirno potrebujejo 60.000 enot rdečih krvničk, natančneje enot koncentriranih eritrocitov (KE). Če bi v Sloveniji bili vsi odrasli darovalci krvi, bi vsak med nami v svojem življenju daroval kri največ desetkrat. Žal je stvarnost drugačna in samo 6 % prebivalstva predstavljajo redni krvodajalci. Zato jim kot skupnost dolgujemo hvaležnost in smo zavezani k spremljanju njihovih morebitnih novonastalih zdravstvenih težav, ki bi bile lahko vezane za nepretrgano darovanje krvi.
Darovalci, ki so darovali 120 enot KE, so zavoljo fiziološke nadoknade proizvedli enakovredno število rdečih krvnih celic eritrocitov. Profesor Boenig in sodelavci so raziskovali, ali se zaradi tega morda pojavljajo prezgodnji znaki staranja in izčrpanosti krvotvornega sistema, natančneje hematopoetičnega dela kostnega mozga. Nenazadnje je moč pričakovati, in kar so v nadaljevanju tudi potrdili, da krvotvorne matične celice (KMC), ki so na vrhu krvotvorne piramide, s staranjem pridobijo specifične genetske spremembe. Slednje lahko omogočajo, da krvodajalčev kostni mozeg proizvede več krvnih celic, kot bi jih v enakem časovnem obdobju normalno proizvedla posamezna »nekrvodajalčeva« krvotvorna matična celica. In te celice je mogoče tudi prepoznati zavoljo že omenjenih malih genetskih sprememb. Seveda z ustrezno genetsko metodologijo.
Preučevali so kri moških, sicer rednih krvodajalcev, starih šestdeset let. Zakaj? Ker se takrat omenjene genetske spremembe pojavijo pri približno četrtini prebivalstva omenjene starosti. In pojav takšnih sprememb so poimenovali »klonalna hematopoeza« (KH). Omeniti pravilneje poudariti velja, da KH sama po sebi ni bolezen, temveč le znak biološke starosti. Nekateri preiskovanci so darovali kri največ 10-krat, drugi pa 100 in večkrat. Preučili so, ali se KH med temi skupinami razlikuje po pogostosti, vendar temu ni bilo tako, saj so bili pri občasnih, sporadičnih kot tudi pri pogostih darovalcih prizadeti isti geni.
Ko so podrobno preučili učinke genetskih sprememb na delovanje in izraznost genov, so ugotovili, da so bile pri pogostih darovalcih krvi pogostejše mutacije, ki spodbujajo nastajanje večjega števila rdečih krvničk. In v nadaljevanju tudi to, da je bila pogostost mutacij, ki bi lahko pogojevale tudi krvne bolezni, pri pogostih darovalcih krvi celo manjša kot pri redkih in občasnih darovalcih. Ta poglobljena genetska raziskava ni odkrila prav nobenih indicev, ki bi nakazovali, da je dolgoročno in zato pogosto darovanje krvi kaj drugega kot varno.
Za bralce, ki se želijo nadrobneje in bolj poglobljeno seznaniti z ugotovitvami prof. Boeniga in njegove raziskovalne skupine je celoten članek dostopen v reviji »Blood« Ameriškega združenja za hematologijo z naslovom Clonal hematopoiesis landscape in frequent blood donors in dostopan na:
Karpova D, Encabo H H, Donato E et al. Clonal Hematopoiesis Landscape in Frequent Blood Donors. Blood 2025. DOI: 10.1182/blood.2024027999.