Intervju s prof. dr. Berto Jereb: 100-letna zdravnica, ki je orala ledino na področju otroške onkologije

7. 8. 2025

Prof. dr. Berta Jereb, pionirka slovenske radioterapije in ena najvidnejših osebnosti otroške onkologije na svetu, je v svoji stoletni življenjski zgodbi stkala nešteto zgodb o predanosti, znanju in človeški toplini. Njeno izjemno strokovno delo je dobro poznano, manj znana pa so njena študentska leta, zaznamovana z vojnimi posledicami, pomanjkanjem, medčloveško bližino – in vztrajnostjo, ki je oblikovala temelje njene nadaljnje poti. 

Vse iz majhne koroške vasice imenovane Črneče pa vse do New Yorka

Medicino je začela študirati v času, ko za ženske to še zdaleč ni bilo samoumevno. »Ko sem rekla, da bom šla študirat na Dunaj, je oče rekel: kaj boš hodila, ti se kuhat nauči, tako kot tvoja mati.« A njena mati, ki je bila po njenih besedah izredno bistra gospa in sposobna, je verjela v izobrazbo in hčerino sposobnost in jo je pri tem podprla. »Ona v svojih letih ni imela možnosti študirati. Takrat so punce po osnovni šoli šle domov, niso smele nikamor. Ne, ni bilo študija za ženske. Ona je zelo vstajala, da naj gre punca študirat, ker se ne ve, kako bo. Vojna je, je rekla. In potem me je oče peljal na Dunaj, sva šla,« se študijskih začetkov spominja Jerebova. 

Študij ja tako začela na Dunaju, potem ga nadaljevala v Ljubljani in kasneje še odšla v Beograd. Končala ga je potem v Ljubljani leta 1950, kjer je diplomirala in postala del ene izmed prvih generacij študentov povojnega obdobja, in sicer na takrat že popolni Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. 

Intervju z dr. Berto Jereb je bil narejen v sklopu 80. obletnice popolne Medicinske fakultete UL, ki jo praznujemo 31. julija 2025. Dr. Jereb je namreč bila med prvimi gereracijami, ki so diplomirale na ljubljanski Medicinski fakulteti.

Dr. Berta Jereb v družbi prijateljev. Vir: Osebni arhiv dr. Berte Jereb

Pomanjkanje je bilo v tistih časih del vsakdana. Študentje smo si pomagali med seboj, hrana je bila osnovna, pogosto jo je primanjkovalo, se spominja. »V Oranžnem domu so bili moji kolegi, prijatelji in prijateljica, Cirila, ki je tudi v ženskem študentskem domu stanovala. In ti so bili takrat lačni, ne. Mi smo jedli v menzi. Študentski hrana je bila sicer užitna, ampak je bilo tega malo, za mene je bilo zadosti, ampak za velike fante pa ni bilo, ne, so bili lačni. Meni je mati dala, na deželi smo bili doma, je take konzerve skuhala golaža, klobas in drugih dobrot, kar je že med vojno delala, ko je bil brat v taborišču in je hrano taboriščnikov pošiljala. Pa je po vojni tudi za mene še naprej tako kuhala. In to hrano sem jaz fantom v Oranžnov dom nosila, ker so bili res lačni.« Še danes se živo spomni, kako so skupaj šli po krompir za menzo. »To so bila naša skupna doživetja.« 

Leto 1946, 2. letnik študija medicine na UL MF, delo za mikroskopom, na fotografiji je dr. Berta Jereb med vajami preparacije tkiv. Vir: Osebni arhiv dr. Berte Jereb

Študij je bil skromen, a zavzet. Knjig skorajda ni bilo, večina je imela le osnovno literaturo. »Nismo imel knjig. Jaz sem, mi smo imeli vsi eno in isto patologijo za predmet patologije. In nobene druge ni bilo, ne. Potem za interno (medicino), recimo smo imeli Merčunovo knjigo. Ni nam bila dostopna kakšna tuja literatura, zdaj imajo pa na razpolago vse. In tudi nikamor več nismo šli. Mi smo bili doma.” 

"V družbi smo hodili po Tivoliju na prehodu in ponavljali anatomijo za izpit. Srečko Koren je imel Plečnikov anatomski Repetitorij, ki je po moje biser medicinske literature. Imeli pa smo vsak še kaj: jaz Rauber-Kopschov atlas anatomije še iz Dunaja, Cirila pa Perovićevo anatomijo, delo zagrebškega profesorja", se spominja dr. Jerebova.

Na viziti na Onkološkem inštitutu v petdesetih letih 20. stoletja. Z desne stojijo zdravniki: prof. dr. Leo Šavnik, ginekolog Rado Poljanšek, Berta (Jamar) Jereb, Tatjana Šumi Križnik. Vir: arhiv Inštituta za zgodovino medicine UL MF

V tujino jo je nato kasneje zaneslo zasebno življenje. Specializirala je iz radioterapije, ki jo je opravila na znamenitem Karolinskem inštitutu v Stockholmu. »Lahko rečem, da so me tam (na Švedskem) sprejeli tako rekoč nadvse prijazno. Jaz sem bila tam enakovredna njihovim zdravnikom in veliko bolj spoštovana kot zdravnik kot pa v domovini. Doma me niso tako spoštovali kot zdravnico in sploh zdravnikov ne. Tam je bil pa zdravnik, ne glede od kod je prišel, kakšen jezik, je govoril, kakšen narodnosti je bil, je bil spoštovan. In izredno zaupanje, ki so imeli vame, da so mi pustili tudi v težkih situacijah povsem samostojno delati. Ko sem rekla, jaz tega še nikoli nisem naredila, jaz tega ne znam, so mi odvrnili, saj te poznamo, boš že naredila. Tako veliko zaupanje sem doživela tam, kar mi je bilo zelo lepo,« se spominja. 

Prav na Švedskem je nato sodelovala pri ustanovitvi otroške onkologije kot povsem nove veje medicine. »Občutek imam, da me je nekaj vodilo, nisem se sama odločala. Ker tako na Švedskem potem se je pokazala možnost za otroško onkologijo. Tako, da sem tam s kolegom, kirurgom in pediatrom, smo skupaj ustanovili pravzaprav pediatrično onkologijo. To je bila nova stroka.« 

New York konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let 20. stoletja, foto: Dokumentacija SEM, original hrani dr. Berta Jereb

Kasneje jo je življenje odneslo v ZDA. Delala je na Memorial Sloan Kettering Cancer Center v New Yorku in predavala na New York University, eni najuglednejših univerz na svetu. »Prva institucija, številka ena v Ameriki in na svetu takrat in na tej univerzi, na kateri sedaj Trumpov sin študira, sem takrat predavala, pa povsod po univerzah v Ameriki. Na Švedskem sem tudi predavala študentom na univerzi, študentom doma pa nisem smela takrat predavati. Ampak to se je potem povsem spremenilo, so mi vse popravili in sem lahko spet doma delala. Ampak to so takrat dali skozi vsi zdravniki.« 

Po vrnitvi v Slovenijo je z izkušnjami iz tujine soustvarjala temelje sodobne otroške onkologije. »Mene so takrat, ko sem prišla nazaj v Ljubljano, so me povabili na en kongres v Budimpešti, da naj predavam svoje izkušnje o otrocih, ki so preživeli raka. V Ameriki sem bila na oddelku, kjer sem videla vsak dan 50 otroških bolnikov, pri nas jih je bilo 50 na leto. In sem imela res velike izkušnje. /…/ Sem jih intervjuvala, kar jih je bilo mogoče poklicati. Slovenija je namreč takrat že imela register raka, vse od leta 1950, vse je zasluga Božene Ravnikar. Kar so takrat imele Švedska, Slovenija in država Massachusetts v ZDA in nihče drug.« Leta 1996 je ustanovila fundacijo Mali vitez, ki še danes pomaga otrokom, ki so preboleli raka. Kot raziskovalka poznih posledic zdravljenja je ugotovila, da so ti otroci pogosto potisnjeni v ozadje, kljub sposobnostim. »Ugotovili smo, da niso tekmovalni, da so skromni, da ne pridejo v ospredje. Zato smo jih povezali v skupine, da so si izmenjavali izkušnje – to jim je ogromno koristilo.« 

Dogodki Ustanove Mali vitez – Fundacije za pomoč ozdravljenim od raka v otroštvu, foto: Dokumentacija SEM, original hrani dr. Berta Jereb

Njeno delo je bilo izjemno, a o njem govori z neverjetno skromnostjo. »Meni so ponujali eno nagrado in sem rekla: dokler je tako stanje v zdravstvu, si jaz ne zaslužim nobene nagrade. Nisem naredila nič drugega kot to, kar je bila moja dolžnost. Poklicna. In takih zdravnikov je danes zelo veliko, ampak jih nihče ne nagrajuje, temveč jih še žalijo.« 

Glede nasvetov pa je bolj zadržana. »A veste, z nasveti je tako, da lahko svetuješ kar hočeš, pa nikoli noben ne posluša. Vesela sem, če so taki zdravniki, ki jih je veliko, ki se ne dajo, ne popustijo v svojih težnjah in v svoji želji pomagati. Tega sem zelo vesela, nekomu svetovati, kakšen naj bo, ko je že odrasel, pa vem, da je popolnoma brez »haska«. Še svojim otrokom in vnukom ne morem svetovati, to je drug svet in razmišljajo po svoje. Tudi meni nasveti niso pomagali, sem tudi šla svojo pot.«  

Čeprav je njen strokovni prispevek globoko vpisan v zgodovino slovenske medicine, ostaja predvsem človek – z jasnim pogledom, čustveno integriteto in ponižnostjo. »Ničesar ne bi spremenila. Je brez smisla za nazaj mislit, kaj bi drugače. Tako me je življenje vodilo.« 

 Del fotografij smo pridobili neposredno od dr. Jerebove, del pa jih je bilo objavljenih v sklopu osebne razstave Moj svet – razstava o življenjski in poklicni poti prof. dr. Berte Jereb (roj. 1925), pionirke otroške onkologije in ustanoviteljice fundacije Mali vitez, ki je bila na ogled od 21. aprila do 1. oktobra 2022, ki jo je organiziral Slovenski etnografski muzej (SEM).

S prijateljicami v Mariboru, 1938/39, foto: Dokumentacija SEM, original hrani dr. Berta Jereb

New York konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let 20. stoletja, foto: Dokumentacija SEM, original hrani dr. Berta Jereb

Božič na Švedskem, december 1965. foto: Dokumentacija SEM, original hrani dr. Berta Jereb

Dogodki Ustanove Mali vitez – Fundacije za pomoč ozdravljenim od raka v otroštvu, foto: Dokumentacija SEM, original hrani dr. Berta Jereb