Prof. dr. Zvezdan Pirtošek: Ali bomo znali ohraniti spoštovanje do resnice?

Ob podelitvah doktoratov običajno govorimo o znanju. O dosežkih, odličnosti in novih začetkih.

Toda morda bi morali ob takšnih priložnostih več govoriti tudi o neznanju.

Ena izmed nenavadnih izkušenj raziskovalnega dela je spoznanje, da vsako novo odkritje pogosto razkrije še več neznanega, kot ga je bilo videti prej. Ko se odprejo ena vrata, se za njimi pokažejo nova. Ko odgovorimo na eno vprašanje, se pojavijo druga, pogosto zahtevnejša od prvih.

Zgodovina znanosti je v veliki meri zgodovina takšnih iskanj. Kako nastane življenje? Kaj je zavest? Kako deluje vesolje? Kaj določa zdravje, družbo, jezik ali kulturo? Generacije raziskovalcev so tem vprašanjem posvetile svoja življenja. Nekatere odgovore so našle. Veliko več jih je ostalo odprtih. In prav v tem je nekaj globoko človeškega.

Doktorat zato ni zgolj dokaz znanja. Je tudi srečanje z lastnimi mejami. S spoznanjem, da je resničnost skoraj vedno bolj zapletena od naših teorij in da svet pogosto presega naše predstave o njem. Vendar to ni razlog za malodušje. Prej vodi v intelektualno skromnost – v zavedanje, da razumevanje ni stanje, ki ga dosežemo, temveč proces, v katerem sodelujemo.

To ni samoumevna drža. Živimo v času hitrih odgovorov, takojšnjih odzivov in kratkih sodb. Nikoli v zgodovini ni bilo na voljo toliko informacij. Toda količina informacij sama po sebi še ne ustvarja razumevanja. Resnica se praviloma ne razkrije hitro. Zahteva preverjanje, popravke, ponovne premisleke in včasih tudi pogum, da opustimo tisto, v kar smo še včeraj verjeli.

Morda zato ni nepomembno, da letošnja promocija doktoric in doktorjev znanosti prvič poteka v Križankah. Le nekaj minut hoje od tod stojijo Univerza v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Slovenska matica. Med njimi so generacije raziskovalcev, učiteljev, pisateljev in mislecev skušale razumeti svet in človeka, vsaka s svojimi vprašanji in svojimi metodami.

Toda njihova najdragocenejša dediščina verjetno niso posamezni odgovori, ki so jih našli. Še pomembnejša je drža, ki so jo zapustili: prepričanje, da je svet vreden raziskovanja in da razumevanje zahteva potrpežljivost.

V tem je nekaj zanimivega. Takšno prizadevanje je vedno ukoreninjeno v določenem jeziku, prostoru in kulturi, hkrati pa že od vsega začetka presega njihove meje. Dobra vprašanja in pomembna spoznanja hitro prerastejo okolje, v katerem so nastala. Zato zgodovina znanosti ni le zgodovina posameznih narodov ali ustanov. Je zgodovina skupnega človeškega prizadevanja, da bi nekoliko bolje razumeli svet, v katerem živimo.

Vsaka generacija raziskovalcev dobi svoja velika vprašanja. Nekatere generacije so skušale razumeti gibanje planetov. Druge zgradbo atoma. Tretje zapis genoma. Na ta vprašanja ni bilo lahko odgovoriti, vendar je bila njihova narava razmeroma jasna: kako svet deluje.

Zdi se, da se pred našo generacijo vse pogosteje pojavlja drugačna vrsta vprašanj. Ne sprašujemo se več samo, kaj je mogoče storiti. Vse pogosteje se moramo spraševati tudi, kaj je prav storiti.

Napredek medicine, genetike, nevroznanosti in umetne inteligence odpira možnosti, ki so bile še pred nekaj desetletji nepredstavljive. Vse pogosteje se srečujemo z vprašanji, pri katerih ni dovolj vedeti, kaj zmoremo storiti. Odločati se moramo tudi, ali je določene stvari smiselno storiti, pod kakšnimi pogoji in s kakšnimi posledicami.

Vprašanja etike zato niso dodatek znanosti. Spremljajo jo od samega začetka. Danes pa postajajo vse pomembnejša. Ne zato, ker bi se pomen znanstvenega znanja zmanjševal, temveč zato, ker se povečuje moč, ki nam jo to znanje daje.

Znanje nam bo omogočilo vedno več. Odločilno vprašanje pa bo, kako bomo to moč razumeli in uporabljali. Ne gre zgolj za razvoj novih tehnologij ali novih oblik zdravljenja. Gre tudi za to, kakšno predstavo o človeku bomo pri tem ohranili in kakšno družbo bomo z njimi soustvarjali.

V času, ko se pogosto sprašujemo o prihodnosti tehnologije, umetne inteligence ali družbenih sprememb, ostaja morda najpomembnejše vprašanje presenetljivo staro: ali bomo znali ohraniti spoštovanje do resnice. Ne do resnice kot dokončne lastnine posameznika, stroke ali generacije, temveč do resnice kot nečesa, čemur se lahko le približujemo.

Morda je prav to ena najpomembnejših lekcij raziskovalnega dela. Da svet ni dolžan potrditi naših pričakovanj. Da vprašanja pogosto preživijo odgovore. In da človek ne postane moder zato, ker ve vse več, temveč zato, ker vse jasneje razume meje svojega védenja.

Morda zato doktorat ni predvsem znamenje prihoda na cilj.

Prej je znamenje, da smo se naučili živeti z vprašanji.

In da smo pripravljeni prevzeti del odgovornosti za odgovore, ki jih bo morala poiskati naša generacija.

Nekateri od teh odgovorov bodo znanstveni, drugi etični, večina pa bo neizogibno segala na obe področji hkrati. Skoraj vsi bodo nazadnje povezani z istim vprašanjem: kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki prihajajo za nami.

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek,

Predstojnik Katedre za nevrologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani

Uvodnik je nagovor prof. dr. Zvezdana Pirtoška iz E-obvestilnika Univerze v Ljubljani ob promociji doktoric in doktorjev znanosti Univerze v Ljubljani.

Foto: Blaž Samec