SLO ENG

Inštitut za anatomijo
Korytkova 2
1000 LJUBLJANA

telefon: 01 5437 300
Faks: 01 5437 301
e-pošta:

Natisni Nastavitve

Predstavitev inštituta

Inštitut za anatomijo je bil ustanovljen skupaj z nepopolno Medicinsko fakulteto leta 1919 in lociran na Zaloški 4, kjer je že bila mestna mrtvašnica in prosektura. Edina prostorska pridobitev od ustanovitve dalje je bila sredi 70 let mansarda v “mlekarni” med Zaloško cesto in parkiriščem Kliničnega centra. Skupno je inštitut obsegal malo čez 700 m² površin.

Prvi predstojnik je bil prof. Janez Plečnik, kasneje je njegova asistentka postala Valentina Kobe. Takoj po 2. Svetovni vojni je inštitut vodil prof. Milan Cunder, nato od leta 1948-1971 prof. Valentina Kobe. Za njo je inštitut vodil do leta 1988 prof. dr. Anton Širca, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, za njim prof. dr. Alenka Dekleva do 1992, od takrat do danes pa prof. dr. Dean Ravnik.

Pogoji za pedagoško delo in kvalitetno raziskovalno delo so bili od ustanovitve dalje ob tedanjem številu študentov zmeraj izjemno slabi. Manjkalo je prostorov za učni kader, tako da so bile tudi nastavitve novih pedagoških delavcev močno okrnjene. Tudi sodelovanje z nekaterimi drugimi inštitucijami in klinikami je bilo oteženo iz istega razloga. Iz vsega je sledilo dolgoletno pomanjkanje kadrov, rezultat pa je stagnacija v pedagoški in raziskovalni dejavnosti. Takratni učitelji na inštitutu so vlagali velike napore v to, da je pouk tekel nemoteno, ob tem so sredi 60 let izdali tudi prva skripta za predmet; ki se ob manjših popravkih uporablja še danes.

 

Predavalnica na Zaloški 4 v prvem nadstropju je bila skupna in so si jo delili Inštitut za anatomijo, Inštitut za histologijo in embriologijo ter Inštitut za fiziologijo, ki so imeli prostore v severnem traktu stavbe, južni trakt sta zasedala Inštitut za patologijo in Inštitut za sodno medicino. Predavalnica je imela 120 sedežev, ob navadno polnem obisku predavanj pa so razmere pogosto spominjale na veliko škatlo sardin.

V dveh secirnicah inštituta je bilo prostora za 110 študentov. V mali predavalnici, ki je služila tudi kot učilnica in kot prostor za izpite, je bilo 30 mest. Garderobi sta bila pregrajena hodnika, sanitarije za študente (tri kabine) pa so bile skupne za poprečno 300 študentov I. in II. letnika. Vsaj tri dneve v tednu so bili vsi študenti v stavbi ob istem času, kaos pa tako popoln.

 

Anatomski material za praktični pouk predmeta smo hranili v kletnih prostorih, kjer je bil tudi neštetokrat omenjen »bazen« s trupli, bil pa je le zidana kad velikosti 2x1x1meter. Eden od prostorov za preparate je bilo predelano skladišče za premog, hodnik pa hkrati prostor za steklovino in za tehnični material. Izkoriščen je bil tudi prostor za dvigalo in celo zakotje pod stopniščem kot bunker za vnetljive kemikalije. Večina naštetih prostorov med seboj ni bilo povezanih, dostop do njih je bil le skozi prostore sosednjega inštituta, ventilacije v kletnih prostorih ni bilo in tehnično tudi ni bila izvedljiva, skratka, bilo je pravo podzemlje.

 

Lastno sobo je imel samo predstojnik inštituta. V drugih dveh sobah se je stiskalo pet fakultetnih učiteljev in sodelavcev. V teh treh sobah je bil shranjen ves raziskovalni in dokumentacijski material, tu so potekali strokovni pogovori, razgovori s študenti in s strankami, tu se je mikroskopiralo. Kam postaviti mizo in stol za novonastavljenega asistenta je bil skoraj nerešljiv problem. Knjižnica za študij ni bila uporabna, ker so v njej neprestano potekali kolokviji, v njej je bila zbirka diapozitivov, kartoteka učnih preparatov ter vsa strokovna in znanstvena literatura, ki jo je hranil inštitut. Poleg knjižnice in treh sob za pedagoške delavce je bila tudi sobica, imenovana tajništvo. Laboratorijski del je obsegal prostor za izdelavo anatomskih preparatov in za delo s poskusnimi živalmi v kleti in je bil adaptiran iz dela hodnika, dostopen pa je bil skozi sosednji inštitut. Manjši laboratorij za izdelavo preparatov ob secirnicah so zasedali preparatorji. Oba histološka laboratorija sta bila v pritličju, v enem je kraljevala miza z rumenim, v drugem pa z modrim ultrapasom, zato sta tudi dobila ime modri in rumeni laboratorij, neglede na to, kaj se je v njiju delalo. Večji (rumeni) laboratorij se je uporabljal za običajno histološko tehniko, izdelavo rezin za elektronsko mikroskopijo, za tehtanje, slikanje histoloških preparatov in še za nekatere merilne metode, manjši (modri) laboratorij pa za histokemične metode. Fototemnica je bila v kletnih prostorih, rentgenska temnica pa v adaptiranem hodniku.

 

Koncem 60 let je prišlo zaradi nemogočih razmer do poizkusa adaptacije inštituta. Mala predavalnica je bila predelana v tri sobe za asistente. Koncem 70 let je bil del medprostora med secirnicama adaptiran v fotolaboratorij, ki se je preselil iz kleti. Prostor za asistente je bil pridobljen tudi v mansardi “mlekarne”, kjer so se hranili nekateri učni pripomočki. Skladno s prostorskimi spremembami je prišlo do spremenjene sistematizacije, oboje skupaj pa je privedlo do solidne kadrovske okrepitve. Koncem 70 in v začetku 80 let je zaradi takšnih in drugačnih razlogov prišlo do izjemno hitrih personalnih sprememb, saj se je zvrstila vrsta asistentov, ki jim je bil inštitut le dobra štartna osnova za iskanje dela v kliniki. Poleg študentov medicine in stomatologije je bil inštitut dolžan izvajati še pouk za druge šole, ki jih ni bilo malo. Tako so sodelavci predavali in vodili vaje na takratni Babiški šoli, ki je bila kasneje žal ukinjena, na Višji šoli za zdravstvene delavce (štirje oddelki, danes Visoka šola za zdravstvo), Visoki šoli za telesno kulturo (danes Fakulteta za šport), Pedagoški akademiji, FNT - Oddelek za farmacijo (danes FFA) ter pri podiplomskem izobraževanju za vse zgoraj omenjene šole in različne profile zdravstvenih delavcev. Morda je bilo tudi zato znanstveno raziskovalno delo v tistem času zapostavljeno in je pogosto trpelo na račun pedagoškega dela.

 

Že od 60 let dalje so bolj ali manj intenzivno potekale priprave na gradnjo nove stavbe predkliničnih inštitutov Medicinske fakultete, kamor naj bi se preselil tudi IA. V priprave so bili zajeti vsi sodelavci inštituta, od predstojnika do snažilk, tako da je bila idejna zasnova široko zastavljena. Kljub neizmernemu veselju ob kovanju načrtov pa so se predvsem v 80 letih pojavljale številne težave pri njihovi realizaciji, pa ne toliko zaradi financ, kot zaradi slabega sodelovanja in samovolje izvajalcev in takratnega gradbenega odbora. Nov inštitut je bil širokopotezno zasnovan, glede na predvidene površine skoraj sanjski. Največji problem je bila pravzaprav oprema, ki jo je bilo po eni strani za toliko prostorov premalo, po drugi strani pa je bilo načrtovanje nekaterih prostorov slabo koordinirano z inštitutom. Težave so se predvsem pojavile pri prostorih za hrambo anatomskih preparatov, kamor bi lahko vgradili samo izjemno drago uvoženo opremo, ki pa je imela v tujini, kjer je že bila vgrajena, slabe reference. Zato so sodelavci inštituta vsak po svojih močeh praviloma doma improvizirali modelčke prototipov komor za hranjenje preparatov. Zanimivi so bili sestanki teh laičnih tehnikov, kjer so na mizo postavljali modelčke od velikosti vžigalične škatlice pa skoraj do kartona za pralni stroj. Vsem težavam navkljub se je v nekaj letih vendarle oblikovala ideja, kaj je za že izgotovljene prostore ter potrebe inštituta realna, tehnično in finančno izvedljiva rešitev.

Jeseni 1987 se je inštitut končno selil v pritlično etažo nove stavbe MF. Sodelavci so zavihali rokave in po udarniškem sistemu preselili inštitut v nekaj dneh, pri tem pa razbili samo eno steklo digestorija, kar je bil za amaterske selilce zavidanja vreden uspeh. Ker secirnice in prostori za hrambo preparatov še niso bili dokončani, je bilo pedagoško delo še nekaj let vezano na gostovanje v secirnicah starega inštituta na Zaloški 4, predavanja pa so že potekala v veliki predavalnici nove stavbe. V dveh letih so bili postopoma usposobljeni tudi prostori za hrambo preparatov in secirnice. Na osnovi idej sodelavcev inštituta so bile izdelane komore za shranjevanje anatomskih preparatov. Namesto dveh velikih je bilo v novi stavbi na voljo šest manjših secirnic, vsaka z 32 sedeži, od tega dva prostora s premičnimi mizami in stoli. Edina slaba stran novih secirnic je bila in je še, da so pod nivojem ploščadi pred stavbo, s tem pa je delo v njih izpostavljeno pogledom mimoidočih. Tudi zato so žaluzije teh prostorov zmeraj spuščene in poteka delo kljub velikim oknom le v umetni svetlobi.

Selitev v večje in bolj funkcionalno zasnovane prostore je omogočila intenzivnejše in kvalitetnejše znanstvenoraziskovalno ter strokovno delo. Močno se je spremenilo pedagoško delo, predvsem pri vajah, saj je bila končno dana možnost dela v majhnih skupinah.

 

Ker je predmet Anatomija prvi večji medicinski predmet, s katerim se srečajo medicinci in ker temelji na latinskem izrazoslovju, predstavlja številnim študentom relativno velik problem. Kljub temu je bilo in je še sodelovanje s študenti na zavidljivo visokem nivoju, inštitut kot celota pa v odnosih s študenti že vsa leta velja za neproblematičnega.

Pedagoško delo je bilo vseskozi zasnovano na načelu, da se študenta ne uči, ampak vzgaja. Tako so bila zasnovana predavanja, vaje, seminarji, kolokviji in izpiti. Pravzaprav sta edine večje formalne spremembe doživela v vseh letih izpitni in kolokvijski režim; predvsem slednji, pri katerem se je nihalo med pisno in ustno izvedbo; vsaka od njiju ima namreč svoje dobre in slabe strani. Številne spremembe je zaradi takšnih in drugačnih reform visokošolskega sistema žal doživljal urni fond predmeta, ki se je vsa leta krčil in drobil. Posledice so v glavnem kompenzirali sodelavci inštituta, tako da nivo dela in na koncu osvojenega znanja ni padal. Zaradi zunanjih vplivov, predvsem zaradi pomanjkanja materiala je bilo seciranje že koncem 60 let opuščeno in so vaje potekale na že izgotovljenih anatomskih preparatih. Od začetka 90 let, ko so se pogoji izboljšali, je bilo seciranje ponovno vpeljano in je tudi med študenti naletelo na zelo ugoden odmev.

V sklop pedagoškega dela sodijo tudi učna gradiva, ki so jim sodelavci vsa leta posvečali veliko pozornost. Neznano je, kolikokrat so bila ponatisnjena in dopolnjena skripta, številni članki ter prevodi anatomskih atlasov kažejo na to, da je bil velik del dela posvečen študentom in njihovemu izobraževanju.

Poleg dodiplomskega pouka so sodelavci pritegnjeni tudi k podiplomskemu pouku tako na matični kot tudi drugih fakultetah doma in v tujini.

 

Znanstvenoraziskovalno delo in strokovnozdravstvena dejavnost

 

Z raziskovalno dejavnostjo na področju skeletnega mišičja sta pričela profesor dr. Anton Širca in profesor dr. Alenka Dekleva. Profesor dr. Anton Širca je po strokovnem izpopolnjevanju v Londonu začel uvajati histokemične metode za prikaz aktivnosti miofibrilarne adenozintrifosfataze po predinkubaciji v alkalnem in kislem mediju, in metode za prikaz prevladujočega tipa presnove v mišičnem vlaknu. Velik del raziskav je posvetil tipizaciji mišičnih vlaken v mišicah poskusnih živali in v humanih mišicah, predvsem pri bolnikih s pes equinovarus in skoliozo.

Profesor dr. Alenka Dekleva je uvedla elektronskomikroskopske tehnike, s katerimi je preučevala morfologijo skeletnih mišic poskusnih živali ter bioptične odvzemke mišic bolnikov z različnimi živčno-mišičnimi boleznimi. Njeno raziskovalno delo je predstavljalo osnovo za diagnostiko živčnomišičnih bolezni na elektronsko-mikroskopskem in na svetlobno-mikroskopskem nivoju. Pri diagnostiki živčnomišičnih bolezni je od leta 1988 s profesor dr. Alenko Deklevo sodelovala docent dr. Mija Meznarič-Petruša, specialistka nevrologije, ki je po letu 1995 prevzela biopsijsko diagnostiko živčnomišičnih bolezni na Inštitutu za anatomijo. Docent dr. Mija Meznarič-Petruša se je izpopolnjevala v tujini na Univerzi v Padovi (enoletno izpopolnjevanje), Univerzi na Dunaju in Dubowitzovem centru za živčnomišične bolezni v Londonu. V diagnostiko teh bolezni je uvedla sodobne imunohistokemične metode in imunski bloting. Docent dr. Mija Meznarič-Petruša je poglobila sodelovanje s klinikami v Sloveniji in tujini, sodeluje s Službo za medicinsko genetiko Ginekološke klinike v Ljubljani ter priznanimi specializiranimi centri za živčnomišične bolezni v tujini, npr. Univerzo v Padovi in Nacionalnim nevrološkim inštitutom Carlo Besta v Milanu ter drugimi. Od leta 1992 dalje Inštitut za anatomijo Medicinske fakultete v Ljubljani hrani »preostanke« diagnostičnih mišičnih biopsij in je v tem obdobju ustvaril zbirko bioptičnih vzorcev živčnomišičnih bolezni na nacionalnem nivoju. Od leta 2003 docent dr. Mija Meznarič-Petruša, zastopa Slovenijo v mreži »Eurobiobanka«, ki povezuje ustanove, ki se ukvarjajo z redkimi boleznimi, kamor sodijo tudi živčnomišične bolezni. Mreža je bila ustanovljena v sklopu 5. okvirnega evropskega programa. Leta 2004 je Eurobiobanka za svoje delovanje prejela prestižno nagrado »Neuropeans Grand Prix 2004 for Research & Technology«. Trenutno mreža deluje v okviru 6. okvirnega evropskega programa »TREAT-NMD« v delovnem sklopu biobank.

 

Raziskovalno delo na področju skeletne mišice je po upokojitvi profesor dr. Antona Širce in profesor dr. Alenke Dekleve prevzela znanstvena svetnica dr. Ida Eržen ter ga razvila do zavidljive svetovne ravni. S sodelavci je objavila številne članke v najuglednejših svetovnih revijah, pod njenim vodstvom pa je nastalo nekaj nagrajenih Prešernovih nalog, magistrskih del in doktorskih disertacij. Osnovna tematika raziskav je plastičnost skeletne mišice, katero raziskuje z morfometričnimi in stereološkimi metodami, ki jih je vpeljala v sodelovanju s Fakulteto za elektrotehniko in računalništvo (prof. dr. Franjo Pernuš) in s sodelavci Akademije znanosti v Pragi (dr. Lucie Kubinova, dr. Jiři Janaček) in v Košicah (dr. Zoltan Tomori). Poleg standardov, postavljenih za sestavo nekaterih skeletnih mišic človeka, je izvirna ugotovitev razporeditev tipov vlaken v slojih mišičnega snopa. Plastičnost izražanja izooblik težkih verig miozina je raziskovalna skupina proučevala na skeletnih in ekstraokularnih mišicah podgane v različnih eksperimentalnih modelih. Docent dr. Vika Smerdu je uvedla metodo hibridizacije in situ, s katero proučuje izražanje izooblik težkih verig miozina in transkriptov zanje, na mišicah človeka in višjih vretenčarjev. Sodobne stereološke metode in metode za 3-dimenzionalno vizualizacijo uporabljamo na serijah optičnih slik, zajetih s konfokalnim mikroskopom. Tako smo v okviru 5. okvirnega evropskega programa ugotavljali, da se s starostjo zmanjšuje frekvenca satelitskih celic v mišicah. V zadnjem času proučujemo prilagajanje kapilarne mreže med akutno denervacijo in zgodnjo reinervacijo.

 

Od sredine 90 let se raziskovalna skupina pod vodstvom prof.dr. Deana Ravnika posvetila razvoju injekcijskih tehnik z akrilatnimi polimerizati. Področje dela obsega predvsem votle jetrne strukture. Izjemna zbirka preparatov jeter je bila eden od razlogov, da je Dean Ravnik skupaj z Eldarjem M. Gadžijevim s Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo izdal preko 200 strani obsegajočo monografijo Atlas of Applied Internal Liver Anatomy, ki je izšla leta 1996 pri založbi Springer Verlag na Dunaju. Z jetrno tematiko se danes ukvarjajo tudi mlajši sodelavci inštituta ter kirurgi. S tega področja je bilo zaključenih nekaj magistrskih del in doktorskih disertacij.

 

Inštitut za anatomijo sodeluje s Centrom za modeliranje elementov in konstrukcij pri Fakulteti za strojništvo pri razvoju matematičnega modela človeškega telesa.

 

Inštitut je že od prvega Memorialnega sestanka prof. Janeza Plečnika pred 30 leti eden od soorganizatorjev tega tradicionalnega strokovnega, raziskovalnega in kulturnega dogodka na Medicinski fakulteti.

 

Inštitut je aktivno sodeloval ali še sodeluje s sorodnimi institucijami v Parizu, Lyonu, Pragi, Padovi, Milanu, Konstanzi, Lundu, Tokiju, na Dunaju, v Osijeku, Novem Sadu, Rijeki, Innsbrucku, Grazu in Vidmu.

 

Na inštitutu je trenutno zaposlenih 23 ljudi, od tega 11 pedagoških delavcev.

 

 

Vrazov trg 2, 1104 Ljubljana, Slovenija -- telefon: +386 1 543 7700, faks: +386 1 543 7701 -- e-pošta:

Vse pravice pridržane.

Creatoor Group izdelava spletnih strani