Charité Berlin, Nemčija
V poletnem semestru 2026 sem študijsko izmenjavo opravljala na Charité – Universitätsmedizin Berlin, kjer sem opravljala 7. semester. Za Berlin sem se odločila predvsem zato, ker sem želela izkusiti študij in življenje v nemško govorečem okolju, saj mi je bila nemščina že od prej blizu. Hkrati sem si želela življenja v večjem in raznolikem mestu. K odločitvi so me dodatno spodbudile zelo pozitivne izkušnje starejših študentov, ki so bili na izmenjavi v Berlinu pred mano in so posebej pohvalili kakovost študija, klinično usmerjenost in pestro življenje izven fakultete.
Prijava in priprave na izmenjavo:
Po nominaciji s strani UL MF je prijavni postopek prevzela mednarodna koordinatorka Charité za incoming Erasmus študente, gospa Nikola Lepom. Komunikacija je potekala predvsem preko elektronske pošte, kjer smo sproti prejemali navodila glede dokumentacije, rokov in drugih obveznosti. Čeprav je bilo pred odhodom potrebno urediti precej administrativnih stvari, je bila koordinacija dobro organizirana. Urediti je bilo potrebno tudi različna cepljenja in potrdila, kar je pomenilo kar nekaj dodatnih stroškov. Poleg tega je bilo potrebno plačati semestrski prispevek, v katerega sta bila vključena tudi študentska kartica in javni prevoz.
Nastanitev in življenjski stroški:
Iskanje stanovanja je bilo eden zahtevnejših delov organizacije izmenjave. Stanovanje sem začela intenzivno iskati približno štiri mesece pred odhodom, predvsem preko spletne strani WG-Gesucht, kjer sem poslala veliko število povpraševanj. Sobe se iščejo tudi preko različnih Facebook skupin in drugih spletnih platform. Na koncu sem našla sobo v WG v Prenzlauer Bergu, ki je sicer nekoliko dražji, vendar meni osebno eden najlepših predelov Berlina. Za sobo sem plačevala med 600 in 700 € mesečno, kar je precej več kot v Ljubljani. Ker je Charité razdeljen na tri kampuse (Mitte, Virchow in Benjamin Franklin), je pri iskanju nastanitve smiselno preveriti razdaljo do vseh treh.
Cene hrane v supermarketih so bile večinoma primerljive s Slovenijo, kavarne pa so nekoliko dražje. Zelo uporabne so bile študentske menze, kjer je obrok stal približno 3–5 €. Na študentsko kartico si naložil denar in z njo nato plačeval obroke. Sama sem menze redno obiskovala tudi zaradi druženja z drugimi študenti.
Berlin ima zelo dobro razvito mrežo javnega prometa, ki vključuje U-Bahn, S-Bahn in tramvaje. Povezave so zelo pogoste, vendar so bile zaradi del na progah in odpovedi včasih nekoliko nepredvidljive. Ker je mesto zelo veliko, so tudi vožnje do fakultete lahko precej dolge, kar je bilo še posebej opazno zaradi treh različnih kampusov Charité.
Življenje v Berlinu:
Berlin mi je bil zelo všeč predvsem zaradi svoje velikosti, raznolikosti in ogromnega števila možnosti za preživljanje prostega časa. Skoraj vsak teden, pogosto pa tudi vsak dan, se je dogajalo nekaj novega – od koncertov, razstav, sejmov in bolšjih trgov do različnih festivalov in uličnih dogodkov. Tudi po več mesecih sem imela občutek, da lahko vedno odkrijem nekaj novega.
Pred začetkom študijskih obveznosti je Charité organiziral sprejem za Erasmus študente, kjer smo se spoznali z drugimi študenti na izmenjavi. Zelo sem vesela, da je bil ta dogodek organiziran, saj sem tam spoznala ljudi, s katerimi sem se nato družila skozi celotno izmenjavo. Skupaj smo obiskovali različne dogodke in se odpravili tudi na nekaj izletov. Družabno življenje je bilo zato eden izmed pomembnejših in meni osebno najlepših delov izmenjave.
Študij na Charité:
Na Charité sem opravljala 7. semester, ki je sestavljen iz modulov Diseases of the Abdomen, Diseases of the Thorax in Diseases of the Extremities. V povprečju smo imeli obveznosti približno trikrat na teden. Pouk je potekal v obliki seminarjev, praktikumov in kliničnih vaj s pacienti. Praktikumi in seminarji so trajali približno uro in pol, vaje s pacienti pa približno uro in pol do tri ure.
Pri seminarjih in praktikumih smo bili razdeljeni v manjše skupine, pri kliničnih vajah pa še posebej v majhne skupine, pogosto skupaj z nemškimi študenti. Večina nemških študentov je bila zelo prijazna in so nas Erasmus študente brez težav vključili v skupinsko delo in pogovor. Nekoliko težje je bilo navezati tesnejša prijateljstva, saj imajo lokalni študenti pogosto že oblikovane svoje skupine.
Zelo mi je bila všeč raznolikost načinov poučevanja. Posebej zanimivi so bili praktikumi, kjer smo delali na dejanskih anatomskih preparatih oziroma kadavrih, saj sem si tako določene anatomske in patološke spremembe veliko lažje predstavljala. Po končanih modulih je sledil teden neobveznih predavanj, nato pa še dva tedna, ko smo lahko izbirali med Famulatur in izbirnim predmetom. Sama sem izbrala izbirni predmet Operative Sportorthopädie und Traumatologie, ki ga zelo priporočam. Večkrat smo bili prisotni v operacijski sobi, na modelih pa smo se učili tudi artroskopiranja.
Pri rednih modulih sem bila sicer v operacijski sobi samo enkrat, v sklopu Thoraxa, zato bi si želela nekoliko več priložnosti za spremljanje operacij.
Izpit in jezik:
Na koncu vseh treh modulov je sledil skupen izpit s 60 MCQ-vprašanji, za katerega je bilo na voljo 90 minut. Pri učenju je bila zelo uporabna zbirka starih izpitnih vprašanj, saj se jih precej ponavlja. Sama sem se približno tri tedne pred izpitom učila po eno uro na dan, zadnji teden pa intenzivno. V primerjavi z UL MF se mi je izpit zdel manj stresen in tudi celoten študij je bil manj zahteven.
Pouk je potekal v nemščini, kar mi je bilo všeč, saj sem lahko izboljšala predvsem medicinsko terminologijo. Na začetku je bilo nekoliko nenavadno poslušati medicino v drugem jeziku, vendar sem se hitro navadila.
Primerjava z Ljubljano in dobre prakse:
Največja razlika med Charité in UL MF se mi je zdela v pristopu k študiju. V Ljubljani je študij bolj šolsko usmerjen, z več obveznostmi, več obvezne prisotnosti in večjim poudarkom na količini teoretičnega znanja. Na Charité se mi je študij zdel bolj sproščen, klinično usmerjen in z več samostojnosti.
Na UL MF bi zato prenesla predvsem več praktičnega in klinično usmerjenega pouka, delo v manjših skupinah, več samostojnosti in bolj fleksibilen način študija. Zelo uporabni so bili tudi praktikumi na preparatih ter možnost neobveznih predavanj. Menim, da bi nekoliko bolj sproščen pristop študentom omogočil, da bi poleg študija imeli več časa tudi za druge aktivnosti, ne da bi to nujno pomenilo slabše znanje.
Zaključek:
Izmenjava v Berlinu je bila zame zelo pozitivna izkušnja tako z akademskega kot osebnega vidika. Izboljšala sem znanje medicinske nemščine, pridobila nove klinične izkušnje, spoznala veliko ljudi in imela možnost živeti v zelo raznolikem mestu. Kljub višjim najemninam, velikosti mesta in dolgim vožnjam med posameznimi kampusi bi Berlin za Erasmus izmenjavo vsekakor priporočila. Za kakršnakoli dodatna vprašanja ali informacije me lahko kontaktirate na
