Kaunas Univerza, Litva

 

Destinacija izmenjave, nastanitev in okvirni življenjski stroški

Na izmenjavo sva šla v poletnem semestru 5. letnika, in sicer v Kaunas, Litvo. To je za Vilno drugo največje mesto v Litvi in ima približno toliko prebivalcev kot Ljubljana. Samo mesto nama je bilo zelo prijetno, čeprav je pozimi lahko kar mrzlo – februarja je bilo tudi do -25 stopinj (šlo je za eno izmed najbolj mrzlih zim v zadnjih nekaj desetletjih). Kljub temu je bilo skoraj ves čas najine izmenjave, ki je trajala 3 mesece, vreme zelo sončno, razen takrat, ko je snežilo. Dežja je bilo torej neprimerljivo manj kot v Ljubljani, spomladi pa je bilo vreme tudi že malo toplejše – okrog 15 stopinj aprila. V mestu je veliko študentov, tako da je ob večerih glavna ulica vedno polna in kljub bolj “majhnemu” centru se vedno najde kakšen lokal za druženje. Razen tega v Kaunasu vseeno ni toliko aktivnosti kot v kakšnem velemestu, obstaja pa nekaj priložnosti za dnevne izlete ter poceni letalske karte v kakšno od sosednjih držav. Kljub temu nama je bil Kaunas ravno prav velik kraj za prebivanje v času izmenjave. Edina težava je ta, da veliko (predvsem starejših) Litovcev ne zna angleško, zato se je včasih kaj težko zmeniti, mlajši pa po večini dobro govorijo angleško.

 

Do Litve sva šla z avtom. To se nama je zdel najbolj praktičen in fleksibilen način potovanja, predvsem pa cenejši od potovanja z letalom (skupaj z vso prtljago). Nastanjena sva bila v stanovanju, ki sva ga našla na spletni strani Aruodas. Stran je v litovščini, tako da sva veliko časa porabila s prevajanjem stanovanjskih opisov, ampak vsekakor je na tej strani veliko izbire. Na koncu sva imela stanovanje, za katerega sva plačevala 600 EUR na mesec + stroški, ki so bili februarja zaradi ogrevanja znatno višji kot aprila. Glede na ostala ogledana stanovanja je imel ta povprečno ceno za stanovanje v starem delu mesta. Drugače obstaja tudi študentski dom, ki je kar precej cenejši, in “privatni” študentski domovi, ki so dražji (cca 550 EUR na osebo).

Hrana v trgovinah stane podobno kot v Sloveniji, prav tako so cene v restavracijah podobne tistim v centru Ljubljane; ni torej ravno poceni jesti zunaj. Prav tako je redkokje študentski popust na hrano. Za skoraj vse trgovine pa se da narediti člansko kartico, s katero se da na koncu stroške nakupovanja opazno znižati. Edino, kar je zares cenejše kot v Sloveniji, je javni prevoz – ena karta z mestnim avtobusom za študente (80 % popust) stane 15 centov, mesečna pa 5,60 EUR. Avtobusi tudi zelo pogosto vozijo in skoraj nikoli ne zamujajo, tako da iz centra prideš v skoraj katerikoli del mesta v približno 15 minutah. Tudi za regionalne avtobuse in vlake obstajajo študentski popusti, običajno do 50 %.

Prijavni postopki, akademski postopek izbire predmetov

Pred prijavo na izmenjavo sva morala komunicirati s tamkajšnjo Erasmus koordinatorko, saj njihova univerza na spletni strani nima objavljenih režimov predmetov in točnih urnikov, zato je celoten postopek komunikacije in izbiranja predmetov trajal nekaj tednov. Koordinatorka je bila zelo prijazna in nama dokaj hitro poslala vse, kar sva potrebovala, le včasih se je kakšen najin mail kje zataknil. Z izbiro predmetov sva sicer imela nekaj težav, saj je po najini prijavi na Erasmus tamkajšnja univerza spremenila zaporedje predmetov, in sva zato morala izmenjavo skrajšati na 3 mesece ter izbrati predmete, ki jih sprva nisva imela namena opravljati na izmenjavi. Opravljala sva module ORL, oftalmologija in maksilofacialne bolezni, geriatrija in družinska medicina ter sodna medicina. V Ljubljani morava opraviti izpit za maksilofacialno kirurgijo in delati sodno medicino. Družinske medicine pa nisva niti poskušala priznavati na domači univerzi, saj v Litvi predmet traja samo dva dni.

Študij

V primerjavi z domačo fakulteto se nama je zdela količina obveznosti in splošna obremenitev med izmenjavo precej podobna. Predavanja in seminarji so potekali skoraj vsak dan, prisotnost pa je bila pri večini predmetov obvezna, čeprav se je včasih ni preverjalo. Kljub temu pa se nama je pri nekaterih predmetih zdelo, da je dnevni program trajal nekoliko manj časa kot na domači fakulteti, saj so se obveznosti včasih zaključile že zgodaj popoldne, včasih pa celo do dopoldneva. Pri drugih predmetih pa je bila intenzivnost zelo primerljiva s študijem na UL MF.

Jezik izvajanja študijskega programa je bil angleščina. Profesorji in asistenti so večinoma zelo dobro govorili angleško, zato je bilo predavanja enostavno spremljati in komunikacija ni predstavljala težav. Ker smo bili v skupinah samo mednarodni študenti, se ni dogajalo, da bi se izvajanje pogosto preusmerilo v domači jezik.

Način izvajanja vaj je bil nekoliko drugačen kot na UL MF. Zaradi jezikovne ovire je bilo manj neposrednega dela s pacienti, saj večina pacientov ni dovolj dobro govorila angleško. Posledično smo študenti veliko praktičnih veščin vadili drug na drugem, predvsem pri predmetih ORL in oftalmologija. Občasno je asistent ali profesor pripeljal pacienta, ki smo ga nato skupaj izprašali ali pregledali v skupini. Takšen način dela je sicer omogočil dobro utrjevanje osnovnih tehnik kliničnega pregleda, vendar je bilo manj samostojnega dela s pacienti kot na domači fakulteti.

Pri ORL so obveznosti vključevale obvezna predavanja in seminarje. Del seminarjev so pripravili asistenti, nekaj pa smo jih morali pripraviti tudi študenti sami. Nekaj dni je bilo namenjenih tudi spoznavanju ORL kirurgije prek ogledov različnih operativnih posegov. Na koncu sklopa je sledil praktični kolokvij iz kliničnih veščin. Predmet se je nadaljeval s sklopom maksilofacialne kirurgije, kjer so bila prav tako obvezna predavanja, vendar vaj na pacientih ni bilo. Pri oftalmologiji je bil potek podoben – vsak dan so najprej potekala predavanja, nato seminarji v manjših skupinah. Nekajkrat smo skupaj z asistentom pregledovali paciente in izvajali anamnezo, praktične veščine pa smo ponovno vadili predvsem drug na drugem. Po zaključku ORL, maksilofacialne kirurgije in oftalmologije je za vsak sklop sledil pisni izpit z obkroževanjem.

Tudi pri geriatriji so bila obvezna predavanja in seminarji, velik poudarek pa je bil na skupinskem delu z asistenti. Del ocene je predstavljala predstavitev geriatričnega pacienta. Vsak študent je prejel podatke o pacientu, nato pa je moral sam napisati diagnozo, terapijo, opredeliti geriatrične sindrome in interpretirati laboratorijske izvide ter rezultate različnih kliničnih vprašalnikov. Ob koncu je sledil še praktični kolokvij iz izvajanja kliničnih testov in vprašalnikov ter pisni izpit z obkroževanjem. Pri sodni medicini so prvi teden potekala obvezna predavanja, drugi teden seminarji in vaje, nato pa še pisni izpit. Obremenitev je bila tu v primerjavi z našo fakulteto manjša.

Prednosti in slabosti izmenjave

To, da sva morala izmenjavo skrajšati na 3 mesece zaradi spremenjenega zaporedja izvedbe predmetov, je bila na koncu hkrati slabost in prednost. Žal morava v Sloveniji zaradi tega opravljati več izpitov, kot sva mislila, poleg tega pa bi tudi z veseljem ostala v Litvi do konca semestra, saj se je ravno, ko sva odšla, začelo obdobje toplejšega vremena. Po drugi strani pa sva imela tudi kar nekaj prostih podaljšanih vikendov (pri predmetih z manj obveznostmi in učenja) in en teden počitnic aprila, tako da sva te dneve lahko izkoristila za izlete. Obiskala sva bližnje kraje v Litvi (Vilno, Klajpedo), fakulteta je tudi organizirala izlet v etnografski muzej na prostem. Obiskala sva Stockholm in naredila road trip po Latviji in Estoniji, od koder sva šla s trajektom še na Finsko. Priložnosti za potovanja je torej veliko, iz Kaunasa je na voljo veliko avtobusov in tudi letalskih kart, ki niso drage (za povratno karto v Stockholm sva dala 35 EUR).