Univerza Miyazaki, Japonska 

 

Pozdravljeni,

še vedno postopoma prilagajam določenim kulturnim razlikam med našim in japonskim prostorom. Že prvi teden bivanja in kliničnih vaj je bil izjemno pester, intenziven in bogat z novimi izkušnjami, zato v nadaljevanju podajam kratek prvi vtis.

Japonci so izjemni gostitelji, kar sem občutil že prvi dan. Po mene je prišla Ayako in me odpeljala na Medicinsko fakulteto Univerze v Miyazakiju, kjer sem se srečal z dekanom medicinske fakultete ter nekaj študenti. Skupaj smo odšli na kosilo v študentsko menzo, kjer so mi poleg samega delovanja fakultete predstavili tudi pomembne kulturne posebnosti. Ena izmed njih je na primer ta, da palčk nikoli ne odložiš tako, da jih zapičiš v riž, saj je to narediš izključno takrat, ko nekdo umre.

Z univerze smo se nato odpravili v Tsuno, majhno podeželsko mesto z okoli 10.000 prebivalci, kjer opravljam klinične vaje. Pokrajina je izjemno slikovita: na zahodu mesto obdaja Tihi ocean, na vzhodu pa se dvigajo gorati predeli, ki ga od morja ločujejo obsežne kmetije, znane po wagyu govedini in kakovostnih kmetijskih pridelkih. Ob prihodu so mi predstavili župana mesta, ki mi je zaželel uspešno delo v bolnici in poudaril pomen vključevanja v lokalno skupnost.

Sledil je obisk bolnice, kjer sem spoznal primarija dr. Yoshimuro in se seznanil z delovnim okoljem. Bolnišnica je zelo dobro organizirana in usmerjena tudi v izobraževanje študentov: ti imajo na voljo lastne omarice, učne prostore ter skupni prostor s prigrizki, kavo in čajem. Tudi zdravniki imajo vsak svojo delovno postajo, kar omogoča učinkovito in umirjeno delo.

Delo v bolnici je strokovno zelo zanimivo, a tudi časovno zahtevno. Uradni delovni čas traja od 8.00 do 17.00, vendar se delo pogosto podaljša, kar sem izkusil že v prvem tednu. Dr. Yoshimura je takšen odnos do dela pojasnil s pojmom ikigai, ki v japonski kulturi pomeni občutek smisla, ki se pogosto gradi skozi delo, dolžnost in prispevek k skupnosti, tudi kadar to zahteva osebno odpoved ali napor. 

Ta miselnost je zelo opazna tudi pri pacientih. V ambulanto prihajajo bolniki, stari 70, 80 ali celo 90 let, s kroničnimi boleznimi, kot so srčno popuščanje, KOPB ali avtoimunske bolezni, ki kljub težavam pogosto ne želijo zmanjšati ali opustiti svojega dela. Delo je zanje pomemben del identitete in občutka vrednosti.

Delovni dan se začne z jutranjo vizito ob 8.00. Delo družinskega zdravnika na Japonskem se v marsičem razlikuje od dela v Sloveniji. Poleg ambulantnega dela lahko družinski zdravniki paciente tudi hospitalizirajo in zanje skrbijo v bolnišnici. V Tsunu je dnevno hospitaliziranih približno 40 pacientov, bolnišnica pa ima 65 postelj. Dopoldne sodelujem v ambulanti družinske medicine, kjer je povprečna starost pacientov okoli 85 let, kar odraža dejstvo, da ima Japonska eno najstarejših populacij na svetu, zlasti na podeželju.

Večinoma spremljam pogovore s pacienti v japonščini, občasno pa poskusim sodelovati tudi sam, v svoji okorni japonščini ob pomoči zdravnika in aplikacij za prevajanje. Ob 12.00 sledi kosilo, ki ga vsak dan pripravi bolnica. Hrana je odmerjena glede na posameznika po okusu pa nikoli ne razočara.

Popoldne je delo bolj fleksibilno. Sodelujem pri pregledih hospitaliziranih pacientov ter pri praktičnem usposabljanju. Tukaj uporabljamo ogromno slikovne diagnostike. V prvem tednu sem se seznanil z uporabo ultrazvoka pri pacientu s takotsubo kardiomiopatijo. Skupaj s študenti smo imeli možnost pod nadzorom zdravnika opraviti osnovne ultrazvočne preglede, pri čemer sta bila japonska študenta 5. letnika že zelo spretna. Druge dni sem lahko tudi opazoval obravnavo sprejema v urgentni ambulanti in sodelovanja na seminarju o demenci v centru za starostnike. Ob ponedeljkih pa lahko z medicinsko sestro opravljam hišni obisk pri pacientu s srčnim popuščanjem in demenco.

Poleg kliničnega dela opažam tudi veliko povezanost med skupnostjo na Japonskem podeželju. V sredo popoldne sem bil lahko priča sestanka, ki je potekal v bolnici Tsuno. Udeleženci so govorili o škodi nastali v domu za upokojence zaradi tajfuna. Na sestanku so sodelovali srednješolci, študentje, zdravstveni delavci, delavci v domu za starejše, delavci na občini in upravniki doma za starejše. Skupaj so se pogovarjali o rešitvah kako lahko v prihodnje bolje reagirajo v primeru podobnih katastrof v mestu.

Da na kratko še povzamem prvi teden v mestu Tsuno. Vtisi vaj na Japonskem so izjemno pozitivni. Začutil sem veliko odprtost in gostoljubnost gostiteljev ter močno povezanost medicine z lokalno skupnostjo. Skupnost in zdravniki v njej delujejo kot celota tako znotraj kot zunaj bolnišnice. Opazil sem razlike v delu družinskega zdravnika, ki tukaj skrbi tako za ambulantno delo, kot za hospitalizirane paciente. Posebej me je prevzela japonska miselnost ikigai. Občutek smisla, ki se gradi skozi delo, odgovornost in prispevek skupnosti  in ki je opazna tako pri zdravstvenem osebju kot pri pacientih. Izkušnja je strokovno zelo poučna in hkrati dragocena z vidika razumevanja kulture, skupnosti in vloge zdravnika v družbi.

   

   

Lep pozdrav iz Japonske,

Jernej Veličkovič